[ Pobierz całość w formacie PDF ]
je s sabo balto in si je izsekal v 0 iroki meji liãen 0 otor.
Streho je spletel iz tankih vej in jo pokril z deskami. Na-
redil je celo vratca, ki so se dala prav trdno zapreti. Ka-
dar je smuknil v 0 otor in se zaprl, ga ni doletela ob naj-
huj0 i plohi ne ena kaplja. Ob vedrem vremenu je navad-
no sedel na griãku in se oziral po ãredi, zraven pa ukal,
ÏviÏgal, prepeval in izdeloval kako podobo ali igraão.
Okoli njega pa se je 0 etal in polegal verni âuvaj, ki je
pozabil Balasa in se primiloval in prikupoval na sto na-
ãinov svojemu novemu gospodu. Marko se je pa tudi
brigal za prijazno Ïival, deleã z njo vsak zaloÏek. Kadar
je prijel od Balasa ali Mete kako klobaso ali kos 0 truce in
potice, se ni mastil nikoli sam.
Prazni hribãek, ki ga je gledal vsak dan, se mu je zdel
kmalu preveã pust in otoÏen. Îe prvo spomlad je jel po-
sajati po njem razna drevesca in zeli, v dveh letih ga je
obsejal in obsadil vsega okoli in okoli od vrha do tal in
pustil nanj samo ozko stezico zase in za âuvaja. Gomila
je dobila prav ljubko lice, krasno zelena in ko0 ata je raz-
veseljevala vsakega potnika. Poleg krepkih hrastiãev so
0 trlele 0 ibke smreãice, bolj proti vrhu so se zibali gabrã-
ki, bukvice in divje hru0 ice. Holmec je opletala z ene
154
KRANJSKA JEZA
BESeDA
strani pernata vinika, z druge trta zelenega br0 lina. Prav
vsaka rastlina se paã ni prijela. Na veliko Ïalost Marku
je usahnil br0 lin, tem bohotneje pa je uspeval mesto
njega hmelj.
Vselej, kadar se je kaj posu0 ilo ali 0 e pognati ni moglo,
je skrbel Marko za nov zasad, ki se je bolje prilegal tej
planoti in prsti. Med drevesci so cvetele jagode, se po-
maljale mile vijolice, so 0 ibali iz tal pomladni jugovãki,
so majali s ãudnimi glavicami zvonãki in 0 marnice, so
rasle 0 e mnoge druge biline in cvetlice prerazliãnega
duha in barve. Na tako ozalj0 anem griãku se je dalo pa-
ziti, peti in rezljati vse drugaãe sladko in z voljo kakor na
prej0 nji pu0 ãobi.
Te prijetnosti je hotel uÏivati Marko zloÏno, zato si je
naredil na vrhu majhno klopco, da je lahko sedel. To se
razume samo ob sebi, da je prebrisani deãek tudi dobro
ogradil svoj gaj, da mu ga ne popase in potepta kako
Ïivinãe. Razne veselice je imela zanj tudi Krka. Od kon-
ca se je le umival v njej, sãasoma je zagazil globoãe in
poskusil plavati. V poldrugem mesecu je Ïe 0 trkal in 0 vi-
gal po vodi kakor riba riba, ki ga je tako neskonãno
mikala, da so se mu kar sline pocedile, kadar je ugledal
katero. Stojeã na tanki veji kakega viseãega drevesa, je
privabil marsikatero 0 ãuko na svoj trnek in jo nesel go-
spodu Balasu, ki mu jo je vselej prav dobro plaãal.
155
KRANJSKA JEZA
BESeDA
V Seãi je vse mrgolelo vsakovrstnih ptiãkov. Marko je
Ïe odnekdaj ljubil te neÏne stvarce in njihovo gostole-
nje; ni jim razmetaval nikoli gnezd, ni jim jemal jajãkov
ali mladiãkov niti ni lovil, trpinãil in moril starih.
Kaj rad in dobro pa je posnemal njihovo petje. Izuril
se je v tem tako dovr0 eno, da 0 e kak ptiãar ne bi bil lah-
ko razloãil njegovega glasu od 0 krjanãevega, siniãjega ali
kosovega. Ali to so znali tudi nekateri drugi fantje in ni
bilo tedaj niã posebnega. Marko pa je dosegel tako
umetnost, kakr0 ne ni razumel noben ãlovek v tej du-
hovniji. Nauãil se je namreã po dolgih vajah opona0 ati
sladke harmonije slavãkove. Radi te nenavadne mojstri-
je je prejel dosti gro0 ev od Balasa in njegovih gostov,
katerim je dostikrat v nedeljo popoldne prepeval po
slavãevo. Kakor Dolenjci sploh, je gorel za godbo tudi
Marko. Godci sodijo po njegovi misli med najsreãnej0 e
ljudi na svetu, ker si lahko zmerom sami delajo kratek
ãas in tedaj ne trebajo iskati drugje zabave.
Vrb je raslo dosti ob vodi. Marko si je torej kmalu na-
redil celo zalogo pi0 ãalk. Prve so bile proste, navadne,
ker se je drÏal tujih zgledov. Ali on je bil vajen dalje mis-
liti, zvr0 evati se in napredovati. Po glavi mu blodi: »Kaj,
ko bi se dalo napraviti kako umetnej0 e glasbilo, ãe ne
ãisto godãevsko, vsaj tako, ki bi bilo godãevskemu neko-
liko podobno v moãi in blagoglasju?« Premi0 ljuje, zare-
zuje, posku0 a, dolgo brez uspeha, ali ker ne odneha, se
156
KRANJSKA JEZA
BESeDA
mu nazadnje vendarle posreãi. Izna0 el je pi0 ãalko nove
vrste z raznimi dirami in zatiki, ki je dajala tako poln in
zvoneã glas, da je Marko kar strmel. Sedeã na svoji klop-
ci, je godel po cele ure na novo pi0 ãalko. Donela je tako
silno, da se je razlegalo tja do Mete. Kadarkoli je starka
zaãula to mogoãno sviranje, je pri0 la na mostovÏ in je
poslu0 ala s solznimi oãmi dostikrat do konca. Tako je
preteklo ãredniku prvo leto sluÏbe v kratkoãasnicah in
zabavah, ki so bile zanj vse enako mikavne, nekatere pa
zraven tega koristne in dobitne. Va0 ãani so bili z njim
tako zadovoljni, da so mu dali premoÏnej0 i 0 e veã plaãi-
la, nego je bilo uganjeno. Vsi so govorili, ãe ostane pri
njih, da si ne bodo iskali nikoli drugega pastirja.
Ali hvalili so ga tudi z dobrim razlogom. Îivina se jim
je na pa0 i zlep0 ala in odebelila, da niso imeli 0 e nikoli
take. Borne petice si je fant po0 teno zasluÏil. Razen tega
ni godrnjal za nobeno reã na nobenega gospodarja ka-
kor drugi sluÏabniki. UÏival je zadovoljno in v slast tudi
neteãno in vãasi skoraj gnusno hrano. Krompir je bil do-
stikrat na pol gnil, kruh trd in plesniv, jed sploh malo
slana in slabo zabeljena. Noben hlapec ne bi bil prebil
ob tej hrani. Marko je molãal, dobro vedoã, da revni
kmetje sami nimajo niã bolj0 ega.
V tem je ostal vedno enak, zmeren, trezen, neizbir-
ãen, z vsem zadovoljen je bil v devetnajstem kakor v 0 ti-
rinajstem letu, v starosti kakor v mladosti. Ob nedeljah
157
KRANJSKA JEZA
BESeDA
in praznikih se je rad nosil prav lepo; omislil si je sãaso-
ma kastorov klobuk, kratke irhaste, zraven pa tudi svet-
le suknene hlaãe, dragoceno janko, veã svilnatih robcev
in pavolnatih srajc. Za delovno opravo ni trosil veliko,
imel je rad tudi grobo in garavo, samo da je bila trdna in
trpeÏna. âe se mu je razparal ãevelj ali obleka, ni klical
precej ãevljarja ali krojaãa, ampak si je pomagal sam, saj
je znal rabiti oboje, 0 ilo in 0 ivanko. Tudi zaplato si je na-
vadno sam pri0 il. Plaãa res da ni bila sijajna, ali ker ni
zapravil ne krajcarja na vino in drugo potrato, si je lahko
vsako leto prihranil polovico, dasiravno ga je nedeljska
oprava drago stala. Vendar se ne sme prezreti, da brez
obilnih darov Balasovih ne bi bil tako lahko zdelaval.
Zimski ãas mu je ugrabil marsikatero ugodnost, ali
nikoli se mu ni toÏilo, ker je imel opravil in naukov zme-
rom ãez glavo. Iz hi0 e v hi0 o ni rad pohajkoval, pa niti ni
[ Pobierz całość w formacie PDF ]